Po dvajsetih letih samostojnega podjetništva se moram zaradi zdravstvenih težav odločiti ali končati to podjetniško pot v gostinstvu ali vztrajati, da me kaj zadane in grem pod rušo. Odločitev ni bila težka. Brez pomislekov sem dal odpoved in po treh mesecih sem zaprl lokal, ki sem ga zadnjih deset let kar uspešno vodil. Kaj ti pomaga imet polne vreče denarja, če te na koncu k sebi pokliče doktor Zemljič. Če pa je tako lepo živeti, kljub vsem pretresom, ki te doletijo na tvoji poti. Nekako sem se v življenju navadil in naučil preskakovati ovire, dokaj uspešno do zdaj, pa bom preskočil še to. Takoj naslednji dan po zaprtju pa na zaslužen dopust, ki ga zadnjih nekaj let ni bilo. No, vsaj tako sproščenega ne. Vedno je kaj šlo narobe, vedno je zvonil telefon. Zdaj pa možgane na off, telefon na tiho in gremo v hribe. Naš prvi pravi dopust, sicer kratek, zato pa sproščujoč. Pa še naš novi član, štirinožni prijatelj, ki mu je bilo komaj pet mesecev, je užival z nama, saj je prvič bil na snegu.

Kakšno veselje, kakšna radost. Celodnevno norenje po snegu, zvečer pa prižgan kamin v najeti koči in mir ter tišina. Sem že skoraj pozabil, kako lahko uživaš v življenju, tako malo nam rabi. Po dobrem letu rehabilitacije in raznoraznih diet se spravim k sebi. Vsaj milim, da mi je uspelo. Itak, da mi je, drugače ne bi pisal teh vrstic, saj mi je takrat moja zdravnica napovedal max še tri leta. Zdaj pa jih je že pet mimo in se počutim fenomenalno. Pa spet ena mojih boljših odločitev. Nekaj mesecev po zaprtju lokala pa se je itak zaprl še cel svet. Covid pandemija je takrat obnorela cel planet. Ko tako gledam nazaj v preteklost se lahko samo nasmejim. Res sem imel srečo. …