Kot majhna sem večkrat gledala mamo, kako kuha in peče določene jedi. Večkrat sem ji pri tem tudi pomagala, a neke velike želje po tem nisem imela, tako je zame bila kuhinja bolj druženje z mamo, kot pa da bi kaj pripravljala. Potem, ko sem odrasla, mi je kuhanje bilo odveč, nisem imela časa za to, raje sem počela druge stvari, kuhinja mi ni dišala niti malo.
Potem pa sem bila noseča in z možem sva na novo opremila celotno stanovanje, že pri sami izbiri kuhinje, pa se je želja po kuhanju in pripravi sladic prebudila. Ko je bila kuhinja montirana, pa sem začela uživati pri pripravi jedi. Mož me je kar malo presenečeno opazoval, ker tudi on ni pričakoval, da bom imela takšno veselje. Kmalu je kuhinja postala moje zatočišče, kadar sem bila slabe volje, sem se odločila, da si pripravim, kaj dobrega za pojest. Saj veste, kako pravijo, da je hrana čustvo. Videla sem, da tudi, ko sem dobre volje, rada pripravim kakšno okusno sladico.
Res je nekaj na tem, če je kuhinja po tvojih željah, jaz sem si kuhinjo še preden sem si jo izbrala izrisala, tako sem z načrtom kuhinje šla v salon, kjer smo potem vse skupaj sestavili in to je bilo to ,da je danes kuhinja po meri, točno takšna, kot sem si jo jaz želela. To pa prinese tisto veselje do hrane, ker jo imaš veselje pripravljati.
Danes to veselje delim z hčerko, ki mi zelo rada pomaga. Tako je kuhinja postala najin prostor, kjer vedno nekaj ustvarjava. Ključnega pomena, da ima otrok veselje do kuhanja pa je ta, da mu pustimo, da ustvarja, da reže z nožem, gnete testo in da ga znamo pohvaliti, če tudi ni vse tako perfektno kot bi bili sposobni narediti mi. Naša kuhinja je danes polna smeha in ustvarjanja novih receptov.