Ko sem bila mlajša sem veliko brala. Potem pa so prišla leta, ko je imelo vse drugo prednost in sem na branje knjig čisto pozabila. V bistvu sem se prepričala, da branje ni nič posebnega. Tako sem živela kar nekaj let, da nisem prebrala niti ene knjige in sem bila prepričana, da je to čisto v redu in da knjig ne potrebujem. Potem pa sem začela nekaj pogrešati in nisem točno vedela, kaj to je. Ko sem to leto šla na morje in sem si zraven vseeno vzela knjigo, čeprav nisem imela namena brati, sem spoznala, da pogrešam branje knjig. Knjigo sem prebrala v treh dneh. Brala sem ure in ure in videla kako zelo sem pogrešala knjige. Ko sem prišla domov, sem si postavila izziv, ki ni bil težek, morala sem prebrati eno knjigo na mesec. Kajti zavedala sem se, da si višjega cilja ne smem postaviti, ker do sedaj nisem prebrala kar nekaj let niti ene knjige. 

Izziv je bil ravno pravšnji, da sem vedno zadnji teden v mesecu prebirala knjige, ker sem hotela, da se tega držim. Vseeno mi je šlo težje, kajti spet sem dala prenost vsemu drugemu, samo knjigam ne. Včasih je dobro, da se zavedamo, da je dan dolg in da nam lahko branje knjig vzame vsak dan le pol ure in nam to prinese ogromno, le knjigo je treba vzeti v roke. 

Sedaj spet redno prebiram knjige in moram reči, da sem pridobila na samozavesti, ker mi knjige razširijo obzorje in dajo energijo za naprej. 

…