Ko sem bila stara kakšnih šest let se do potankosti spominjam večera, ko so na naše dvorišče pridrveli gasilci in rešili stavbo pred popolnim uničenjem.

Vreme se nekako že kisalo in sosed se je odpravil na pašnik po govedu. Preden je utegnil priti do tam se je na nebu že razbesnela strašna nevihta in strele so švigale na okrog. In ena od teh je udarila tudi v naš nov, ravnokar končani hlev in le ta je začel goreti.  Tega verjetno še kar dolgo ne bi opazile, če se sosed ne bi vračal z kravami z pašnika. Spominjam se kako je v dežju stal pod oknom in kričal in mama se je čudila čemu tako kriči vendar vseeno odprla okno. Kričal je da gori in naj pridejo gasilci kolikor hitro lahko. Na srečo smo imeli telefon in resnično se je prostovoljno gasilsko društvo prikazalo zelo kmalu.

Ta čas me je mama zaradi nevarnosti iz hiše poslala v sosednjo hišo k babici, kjer sem imela direkten pogled na gorečo stavbo in kako so gasilci na delu, ki so se v nemogočih vremenskih razmerah borili z ognjenimi zublji. Kot šestletni otrok nikakor nisem mogla razumeti kako lahko tako močno dežuje, gasilci špricajo vodo na stavbo, ta pa še kar naprej gori. Spomnim se kakšen strah je bil v meni, ne toliko zaradi stavbe, ampak ko sem videla kako se gasilci izpostavljajo nevarnosti. Res občudovanja vredno. 

Noč je bila za starše, vse vaščane, ki so pomagalo vsak po svojih močeh, vključno z požrtvovalnimi gasilci še dolga in odpravila sem se spati. Ko sem se zjutraj zbudila se je iz hleva še vedno kadilo in pogled na vdrto novo streho je bil zaskrbljujoč. Še nekaj dni so marljivi gasilci varovali območje in ga občasno zalivali, da se ne bi ponovno kaj vžgalo. Spominjam se kako smo bili vsi hvaležni za njihovo požrtvovalno delo in dobro voljo. …